Obseg vezanosti pravdnega sodišča na obsodilno sodbo

Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v 14. členu določa, da kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca.

Vprašanje obsega vezanosti pravdnega sodišča na obsodilno sodbo kazenskega sodišča, kadar sodišče v pravdni zadevi obravnava identično dejansko stanje kot kazensko sodišče, se še posebej postavi v primeru, ko imamo v predhodnem kazenskem postopku opraviti s kaznivim dejanjem posebno hude telesne poškodbe s smrtno posledico po prvem v zvezi z drugim odstavkom 124. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

Denimo, da kazensko sodišče storilca spozna za krivega kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe, kvalificiranega s hujšo posledico – smrtjo oškodovanca. Temeljno kaznivo dejanje je storjeno z naklepom, medtem ko je hujša posledica nastala zaradi storilčeve malomarnosti.

Kadar se pravdno sodišče sreča z identičnim dejanskim stanjem v smislu, da storilec poškoduje oškodovanca naklepno, do njegove smrti, ki je nastopila kot posledica prizadejanih poškodb, pa je po ugotovitvi kazenskega sodišča malomaren, se postavi vprašanje, ali lahko pravdno sodišče ugotovi, da je storilec namenoma povzročil škodno posledico (torej smrt) in ali bi to pomenilo drugačno pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja.

Za primer vzemimo še vprašanje odgovornosti delodajalca oziroma delavca (npr. varnostnika v nekem podjetju), s katero se lahko sooči pravdno sodišče v okviru zgoraj opisanega dejanskega stanja. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 147. členu med drugim določa, da za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Oškodovanec ima pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, če je ta škodo povzročil namenoma (prvi in drugi odstavek 147. člena OZ).

Kaj se zgodi v primeru, ko kazensko sodišče ugotovi, da je bil storilec do smrti oškodovanca (žrtve), ki je nastopila kot posledica poškodb, ki jih je oškodovancu prizadejal storilec, malomaren. Če upoštevamo zgoraj citirano določbo OZ, se postavi vprašanje pasivne legitimacije delavca (če štejemo, da je delavec storilec kaznivega dejanja posebno hude telesne poškodbe s smrtnim izidom in je kot tak pravdna stranka v odškodninski tožbi).

V kolikor kazensko sodišče ugotovi, da je storilec škodo (telesne poškodbe) povzročil naklepno, pa čeprav je bil do hujše posledice malomaren, po mojem mnenju in upoštevaje določbo 14. člena ZPP pravdno sodišče ne more ugotoviti drugače, torej da storilec ni namenoma (naklepno) povzročil škode oziroma prepovedane posledice.

Protipravno ravnanje je namreč tisto, ki mora biti zagrešeno namenoma, če naj delavec neposredno odgovarja za škodo, ki je rezultirala iz tega protipravnega ravnanja. To, da v okviru kazenskega postopka storilec za hujšo posledico odgovarja iz malomarnosti, na njegovo pasivno legitimacijo v pravdni zadevi ne more vplivati, saj je civilna odgovornost strožja od kazenske.

Kar je pomembno z vidika civilne odgovornosti je to, da storilec naklepoma poškoduje oškodovanca in da je škoda, ki je posledično nastala, v vzročni zvezi s tem naklepnim in protipravnim ravnanjem. Skladno z določbo 14. člena ZPP je pravdno sodišče v primeru identičnega dejanskega stanja vezano na ugotovitev kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Sodba pravdnega sodišča v končni fazi zato ne sme vsebovati ugotovitev, ki so v nasprotju z ugotovitvami kazenskega sodišča in so tvorile podlago za izdajo sodbe v kazenskem postopku glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Prav tako je pravdno sodišče vezano na ugotovitev kazenskega sodišča, da je nastala prepovedana posledica.

Če kazensko sodišče razsodi, da storilec glede smrti oškodovanca ni ravnal naklepno, ampak malomarno, pravdno sodišče pa bi v pravdnem postopku ugotovilo, da je storilec namenoma povzročil škodno posledico (smrt), se postavi vprašanje, ali bi prišlo zaradi istega dogodka do različnih stališč pravdnega in kazenskega sodišča, in ali bi zaradi tega prišlo do kršitve določbe 14. člena ZPP v smislu vezanosti pravdnega sodišča na obsodilno sodbo kazenskega sodišča. Moje mnenje je, da ne.

Vprašanje, ki se postavlja v zvezi z obsegom vezanosti pravdnega sodišča na obsodilno sodbo kazenskega sodišča, se glasi: Ali je pravdno sodišče vezano na v kazenskem postopku ugotovljeno stopnjo »kazenske« krivde storilca?

Pojem krivde in njenih oblik se v civilnem in kazenskem pravu razlikujeta oziroma se ne pokrivata. Pri krivdi kot enem od temeljnih elementov kaznivega dejanja gre za presojo storilčevega subjektivnega odnosa do dejanja, zaradi katerega mu je mogoče očitati dejanje, medtem ko je temeljno merilo krivde v ožjem pomenu v civilnem pravu zahtevana skrbnost ravnanja. Skladno s stališčem sodne prakse je pomembno razlikovanje med oblikami krivde (naklep oziroma namen v civilnem pravu in malomarnost), in sicer zato, ker OZ dopušča neposredno odgovornost delavca le, če je delavec škodo povzročil namenoma.[1]

Kaznivo dejanje je storjeno z naklepom, če se je storilec zavedal svojega dejanja in ga hotel storiti (direktni naklep) ali če se je zavedal, da lahko stori dejanje, pa je v to privolil (eventualni naklep). Del zavestne sestavine in voljne sestavine naklepa je tudi zavest o prepovedani posledici in njeno hotenje oziroma zavest o možnosti njenega nastanka in privolitev vanjo. Teorija v zvezi s pojmom »namena« v civilnem pravu, ki ga OZ sicer ne definira, poudarja, da volja, drugače kot v kazenskem pravu, ni usmerjena k povzročitvi prav določene škode.[2] Ni torej pomembno, ali je storilec želel povzročiti škodljivo posledico, ali ne. Povzročitev škode v civilnem pravu je namerna že takrat, ko je povzročitelj škode vedel, da bo zaradi njegovega ravnanja nastala škoda, ne glede na to, ali je ravnal z željo povzročiti to škodo ali pa je bil namen njegovega ravnanja drugačen in je škoda nastala kot stranska posledica njegovega ravnanja.[3]

Z vidika civilnopravnega pojmovanja „namena“ je torej v primeru, ko pravdno sodišče obravnava isto dejansko stanje kot v predhodnem kazenskem postopku kazensko sodišče, pomemben materialnopravni sklep kazenskega sodišča, da je storilec v zvezi s posebno hudimi poškodbami, ki jih je povzročil oškodovancu, ravnal z naklepom in da obstaja vzročna zveza med povzročenimi posebno hudimi poškodbami in smrtjo oškodovanca. V tem delu je pravdno sodišče vezano na ugotovitev kazenskega sodišča o kazenski odgovornosti oziroma krivdi kot enem temeljnih elementov kaznivega dejanja.

Upoštevaje zgoraj opisano civilnopravno pojmovanje „namena“ pa ni pomembno, kakšen je bil subjektivni odnos storilca do povzročene posledice, torej, ali je želel povzročiti smrt oškodovanca, ali pa je bil namen njegovega ravnanja drugačen in je škoda nastala kot „stranska posledica” njegovega ravnanja.

Vsi zgoraj navedeni razlogi tako ne pomenijo spremembe pravne kvalifikacije kazenskega sodišča, ki je spoznalo, da je storilec storil kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe, kvalificirano s hujšo posledico – smrtjo, zato ne morejo posegati v »ratio legis« instituta vezanosti na kazensko obsodilno sodbo, ki se med drugim izraža v zahtevi po skladnosti med sodnimi odločbami in varovanju avtoritete kazenske obsodilne sodbe. Civilna odgovornost je strožja od kazenske in pravdno sodišče je v pravdnem postopku vezano le na ugotovitve kazenskega sodišča glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.[4]

 

Tadej Škrube, odvetniški kandidat pri odvetniški družbi Matoz o.p., d.o.o., 2018

[1] sklep VSRS II Ips 237/2017 z dne 30.11.2017.

[2] D. Jadek Pensa v N. Plavšak in drugi, Obligacijski komentar s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knjiga, str. 797.

[3] N. Plavšak v N. Plavšak in drugi, Obligacijsko pravo: splošni del, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 528.

[4] Kot v op. 1.